BLOG
Oculus Rift - prvi pravi korak v virtualno življenje?
Vsi ljubitelji navidezne resničnosti bodo prišli na svoj račun z izjemno napravo, ki sliši na ime Oculus Rift. Gre za naglavno čelado, ki sicer že podobne poizkuse izpred mnogih let tokrat ponese na bistveno višji nivo!
V enem od prejšnjih blogov sem zapisal, da s kar nekaj desetletji zamude naša sedanjost počasi postaja podobna prihodnosti, kot so si jo zamisljali najboljši znanstveno fantastični pisci. Po lebdečih rokah, ultra pametni programski opremi, hologramih itd. je tu še naprava, ki vam omogoča, da se vsaj navidezno preselite v virtualni svet. Če ste o napravi že brali, se brez dvoma sprašujete v čem je takšna senzacija, navsezadnje smo že pred časom prvih osebnih računalnikov poznali podobne čelade, ki so si prizadevale doseči podobno. In vse po vrsti neslavno končale.
Še preden se posvetimo sami napravi, bi zgolj opozoril, da je pravice zanjo pred kratkim za kar 2 miljardi dolarjev kupil Facebook, kar daje jasen signal, da naprava ima potencial. In to ne le v okolju video iger ipd. interaktivnih zabavnih okoljih, temveč obstaja velika verjetnost, da bo ta ali katera od njenih različic v bližnji prihodnosti dominantna oblika realno časovnega komuniciranja na internetu.
Za kaj sploh gre?
Pisalo se je leto 2012, ko je igričarsko javnost “zadela” novica o Oculus Rift. Takrat še ljubiteljski projekt se je pojaviil na Kickstarterju in v nekaj tednih postal prava uspešnica. Seveda je predvsem med igričarji požel plaz navdušenja. Takrat je šlo še bolj za koncept in obljubo, da bo leta 2014 produkt na voljo domačim uporabnikom. Za ceno zgolj nekaj 100 evrov je projekt obljubljal virtualno realnost, ki se lahko primerja s tisto, ki jo vojaške velesile uporabljajo v svojih projektih ter stanejo več 10000 evrov.
Podjetje je pri izdelavi naletelo na nemalo težav in v prvem četrtletju 2015 izdelek še vedno ni na voljo za povprečnega uporabnika. So pa na zadnji računalniški konferenci predstavili že tretjo različico beta verzije izdelka, ki je predvsem namenjen razvijalcem programske opreme kompatibilnih z njim.
V osnovi gre za očala, ki jih priklopite na vaš računalnik in npr. mobilno napravo ter s pomočjo dokaj zapletene tehnologije vsak proizvajata sliko za eno oko, kar povzroči, da uporabnik sliko vidi v 3D načinu. Ker je zunanji svet "izključen" je kaj hitro ustvarjena iluzija tega, da je to kar uporabnik vidi na zaslonih realno. Poleg tega sistem vključuje gibalne senzorje, ki glede na to kako premikate glavo prirejajo sliko na zaslonih.
Kako to sploh deluje?
Zamislite si očala, v katerih so leče zamenjane z dvema visoko ločljivostnima zaslonoma. Vsak zaslon proizvaja sliko za eno oko. Leče na vrhu zaslona skrbijo za fokusiranje in prirejanje slike za obe očesi in tako se ustvarja iluzija 3D prostora. Poleg tega so na očala nameščeni gibalni senzorji s pomočjo katerih lahko očala določijo v “katero smer” gledate in tako priredijo sliko na zaslonu. Tako se zdi, ne le da gledate 3D prostor, temveč, predvsem spričo umanjkanja kakršnegakoli drugega vizualnega stimulusa (zunanji svet je skrit), da ste res znotraj virtualnega sveta, ki ga poganja vaš računalnik ali mobilna naprava.
Praktične aplikacije izdelka
Čeprav je ciljna publika na začetku razvoja Oculus Rifta bila igričarska skupnost, so praktične aplikacije izven polja igričarstva praktično omejena zgolj z domišljijo. Virtualne konference, ogled filmov iz “prve roke”, učenje praktičnih postopkov, virtualni turizem …
... Pa to še ni vse. Če si dovolimo malce posanjati, si ob napredkih robotike ni nič kaj težko predstavljati humanoidnih robotov, ki jih s pomočjo podobnih virtualnih naprav nadzorujejo roboti. Predstavljajte si, da sedite v varnem udobju vaše pisarne nekje v Sloveniji in preko računalnika pošljete na terminal v Hong Kongu ukaz, da izdela robota, ki bo natanko enak kot ste vi sami. Ko je ta izdelan nad njim s pomočjo virtualnih očal prevzamete nadzor in se brez napornega potovanja in rizikov, ki jih to prinaša udeležite konference v Hong Kongu. Možnosti za uporabo te tehnologije so praktično neskončne.
In čeprav so možnosti uporabe takšne naprave res vznemirljive, človek ne more kaj, da ne bi obenem izrazil skrbi glede izgleda naše prihodnosti. Z napredki v medicini, prehrambeni industriji in računalniških tehnologijah si ni težko zamisliti sveta v katerem so ljudje po vzoru Matrice potopljeni v hranilni tekočini priklopljeni na naprave za vzdrževanje virtualne realnosti in so lastno okolje zamenjali za virtualno različico le-tega. In čeprav so to bolj kot ne znanstveno fantastične more, si kdaj ob uporabi javnega transporta oglejte svoje sotrpine. Mar jih ni več kot polovica od začetka do konca vožnje prilepljenih na ekrane mobilnih naprav in se redkokateri sploh ozre skozi okno? Mar nismo že danes tako globoko posrkani v svet virtualnosti, da iz tega sploh ne znamo več?